Iskalnik

Arhiv objav

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
petek, 28. februar 2014

Zopet je mesec naokrog in čas je, da izpostavimo nekaj dogodkov in druženj, ki bodo zaznamovala tretji mesec v letu, ki je po kitajskem koledarju v znamenju konja. V tem mesecu se bo v naši majhni podalpski državi zvrstilo kar nekaj dogodkov in druženj na tematiko japonske, animejev, mang in ostalih azijskih kultur ter filma. Vsekakor pa nismo pozabili niti dogodkov izven naše države, ki se odvijajo v naši bližini.

Sobota, 1. marca 2014, ob 19:00
SkyDome, Schottenfeldgasse 29, Dunaj, Avstrija
Vstopnina: 20-22 €

Torek, 4. marca 2014, ob 10:00
Pustovanje za otroke (ob 10:00)
Stand-up postovanje (ob 16:00)
Trg Leona Štuklja

Paul W. S. Anderson (Nevidno zlo, Trije mušketirji 3D), filmar, ki vedno znova žanje negativne ocene kritikov, se je tokrat za spremembo namesto predelave video iger ali kakšnjih knjig lotil zgodovine, in sicer antičnega obdobja v Rimskem cesarstvu. Pompeji je zgodba o tragični naravni katastrofi na Apeninskem polotoku in tudi zgodba o Milu (Kit Harington), ki je edini preživel pokol njegovega celotnega plemena v Britaniji ter tako postal suženj in nato gladiator, kar ga je privedlo v Pompeje, kjer je spoznal Kasio (Emily Browning), hčerko lokalnega arhitekta. Po spletu okoliščin se v mestu znajdejo tudi morilci njegovega plemena, ki jih vodi brezkompromisni senator Korvij (Kiefer Sutherland), ki je prav tako vrgel svoje oko na Kasio. A nihče se ne zaveda nevarnosti, ki preži mestu. Zgodba o Pomepjih več kot očitno spominja na tisto iz Titanika, saj je film v prvi meri romanca in šele nato film katastrofe, a je kljub temu obojega premalo, saj se Anderson preveč osredotoča na akcijske vložke, pri tem pa pozablja na dramatičnost in samo igro igralcev, ki je v določenih trenutkih res porazna. Vsekakor je film epski spektakel, ki bazira na vizualni ravni, katera je res sapojemajoča, a žal v naših kinih ni prišla v celoti do izraza, saj se je distributer odločil, da ne bo ponudil 3D verzije. Film je preprosto solidna in zabavna toboganska vožnja, ki na trenutke več kot očitno peša, a je kljub vsemu dovolj netipična za ameriški produkcijo in vsebuje odlično glasbeno podlago.

OCENA: 6/10

Britanski režiser Steve McQueen nam v 12 let suženj servira vpogled v tematiko, ki je za maeiški narod že od nekdaj kamen spotike - črnsko suženjstvo. Sam vpogled v življenje Solomona Northupa je pretresljiva zgodba, ki prikazuje grozodejstva belcev nad črnci, kar res odlično prikazujejo določeni citati iz Svetega pisma, ki jih je režiser občasno res odlično vrinjal v dogajanje ter tako prikazal belca kot samoklicanega Boga nad črnskim narodom. Vsa krutost belcev in Solomonovo vztrajanje pri življenj sta tako ustvarila odličen kontrast, ki ustvarja srce parajočo dramatičnost. A žal je treba tudi priznati, da je film prototipična ameriška zgodovinska drama in ne prinaša bistvenih novosti na filmskem platnu, saj so se to pred njim že počeli drugi režiserji v filmih, ki obravnavajo podobno tematiko. Samo spomnimo se kar dveh Spielbergovih filmov - Amistad in Barva škrlatna - ter zgoraj omenjenega Tarantinovega Djanga brez okovov. Prva dva to tematiko obravnavata na resnejši način, slednj pa na bolj satiričen. 12 let suženj je torej v vsakem pogledu dobra drama, ki seže gledalcu v srce, vendar istočasno ne prinaša nobene dodatne globine v primerjavi s tremi prej omenjenimi filmi. Da ne pozabim, igra Chiwetela Ejiofora pa je vsekakor odlična in prepričljiva. Skratka, solidna zgodovinska drama.

OCENA: 8/10

Japonski filmski virtuoz Takashi Miike je dober primer režiserja, ki lahko iz "remake" filmov napravi svojevrstno mojstrovino, kar je že dokazal z adaptacijo kultnega filma Harakiri Akire Kurosawe. Tudi 13 morilcev je "remake" istoimenskega japonskega filma iz 60. let prejšnjega stoletja, ki ga je Miike odlično prikrmilil od šokantnega začetka do naravnost krvavega in brezkompromisnega zaključka. Film odraža najslabše človeške lastnosti in njegovo prvinskost, ki se odraža v človeški plenilski naravi, čemur kot nasprotje postavlja človeški razum in občutek za čast, spoštovanje in usmiljenje. Sam film se začne nekoliko dramatično s kar dolgim zapletom, ki bo gledalca vsekakor pripravil do razmišljanja o njegovi sporočilnosti, vrhunec pa doseže v več kot tričetrt ure trajajoči zadnji bitki, ki bo potešila vsakega slehrnega oboževalca samurajskih filmov. Mešanica akcije in drame, pa tudi Takashijevega malce čudnega humorja, vsekakor predstavlja neverjetno mojstrovino, ki je nikakor ne smete zamuditi. Genialno in šokantno.

OCENA: 9,5/10

Animirani film je adaptacija istoimenske mange, ki je glede na vir sicer okrnjen, vendar kljub temu ponudi tisto osnovono zgodbo, ki ves čas drži rdečo nit. Liki vse od Gutsa do Griffitha so v bistvu zelo dobro dodelani za nekaj več kot 70 minut trajajoč film, nekatere zanimive in prebrisane enovrstičnice pa kljub resni tematiki poskrbijo za nekaj smeha. Žal pa ni vse tako rožnato, kot se bi morda zdelo na prvi pogled. Najbolj moteče je prepletanje klasične in računalniške animacije, saj liki delujejo zelo plastično, bitke pa s tem izgubijo nekaj čara, ki bi ga lahko imele, če bi bile ročno narisane. V tem pogledu je stara animejska serija, ki je pokrivala isti del mange, vsekakor bila boljša. Poleg tega nekateri prehodi med scenami občasno delujejo nekonsistentni, kar je verjetno rezultat izpuščanja določenih delov iz mange, zato se nekatere stvari znajo zdeti privlečene za lase. Ampak zavedati se je treba, da je Kraljevo jajce zgolj uvod v poglavje o Zlati dobi, ki predstavi like in zgodbo. In kot takšen deluje kot povsem solidna adaptacija.

OCENA: 7/10

Alexa Murphyja, moža, ki zaradi spleta okoliščin postane človek-stroj, imenovan Robocop, smo že imeli priložnost videti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In, roko na srce, je prejšnja različica ponudila veliko več. Prvič, ta "remake" pesti slab scenarij, ki deluje, kot da so ga sproti krpali, saj nima neke enotne zgodbe, ampak deluje kot zaporedno odvijanje več zgodb, kar naredi tudi negativce zgolj kot neko nujno zlo, katerega se Murphy mora odkrižati. Poleg tega eksoskeleti in roboti delujejo, kot da bi ušli iz filma Elizij. Drugič, film je pretiran ameriški patriotizem postavil na povsem nov nivo, saj Samuel L. Jackson kot Pat Novak popolnoma pretirava z domoljubnostjo, kar je istočasno nadležno, a tudi zabavno, saj v tem prepoznamo kritiko ameriškega napuha, ki je zelo spretno skrita pod površjem. Akcijski prizori so sicer dodelani, kot je tudi dramatična plat, kar bi se za režiserja, kakršen je José Padilha (Elitni vod, Elitni vod 2), tudi spodobilo, ampak žal dramatičnost nekoliko upočasni tempo filma. Poleg tega je film poln klišejev, kot so poceni delovna sila na Kitajskem in tovarne sredi riževih polj, povsem generični negativci in seveda pokvarjeni policisti. Vse to napravi film v predvidljivo in razvlečeno žajfnico z nekaj akcijskimi vložki, gledalec pa enostavno pogreša Verhoevenov (Popolni spomin, Črna knjiga) prijem, kjer so udi kar leteli in je Detroit dejansko zgledal kot najbolj skorumpirano mesto in ne kot povsem spodobno ameriško mesto.

OCENA: 5,5/10

Malavita je zgodba o družini mafijca Giovannija Manzonija (Robert De Niro), ki mora živeti pod zaščito FBI-ja, saj je izdal vse svoje mafijske pajdaše, ki mu sedaj strežejo po življenju. Tako se družina ves čas seli in spreminja priimek, deloma zaradi zasledovalcev in deloma zaradi samih težav znotraj družine, saj nikakor ne morejo iz mafijske kože. Ob pogledu na zanimivo igralsko zasedbo, ki jo poleg De Nira sestavljajo še Michelle Pfeiffer, Tommy Lee Jones in Dianna Agron (Glee), bi gledalec pričakoval vrhunsko igro in nadvse zanimivo satirično štorijo, ki bi v navzkrižje postavljala družinske vrednote in življenje mafijca. A žal temu ni tako. Začetek sicer obeta marsikaj, ampak v svoji skoraj dve uri trajajoči zgodbi film ne najde neke prave mere, saj ves čas koleba med komedijo in akcijo. De Niro sicer poskrbi za nekaj zabavnih in zanimivih scen, ki pa so žal samo sol na rano, saj samo kažejo možen potencial filma, ki pa ga režiser Luc Besson, ki se v režiji ne znajde najbolje že vse od Ivane Orleanske, čeprav je pred tem režiral zelo dobre izdelke, med katere spadata tudi Nikita in Leon, ni nikakor uspel izkoristiti. Gre torej za povprečen Bessonov izdelek, ki nudi zgolj nekaj zabavnih trenutkov in mafijskih klišejev. Gledljiv izdelek, ki hitro potone v pozabo.

OCENA: 6/10

Django (Jamie Foxx) je črnski suženj, ki ga reši in osvobodi suženjstva lovec na glave dr. Schultz (Christoph Waltz), da bi mu pomagal poiskati kriminalce, ki jih išče. Na njuni skupni poti se bolje spoznata in Django Schultzu zaupa svojo zgodbo in odločitev, da bo poiskal svojo ženo Broomhildo (Kerry Washington). Schultz se odloči, da mu jo bo pomagal poiskati in osvoboditi iz suženjstva. A vse to je prej kot lahka naloga. Django brez okovov je še ena mojstrovina Quentina Tarantina, ki obravnava problematiko suženjstva na nič kaj olepševalni način. Film se zgleduje po špageti vesternih, kakršna sta na primer Dober, grd, hudoben in Za prgišče dolarjev, a hkrati k temu dodaja svojevrsten Tarantinov pečat, ki v resno tematiko vpelje črni humor in na litre krvi ter mrcvarjenja ter gledalce spomni na podoben pristop kot v primeru Miikejevega Sukiyaki Western Django. Kljub svoji skoraj triurni dolžini in ponekod nekoliko upočasnjenim kadrom, je film odlična in poučna zabava, saj vsebuje poleg tematike suženjstva še nemške legende, moralne nauke in še marsikaj drugega. Vsekakor je lepo videti, da je Trantino po nekoliko slabšem izdelku, kot je Smrtno varen, in malce bolj solidnem, kot je Neslavne barabe, še vedno v dobri formi, saj je Django brez okovov vsaj primerljiv s klasiki, kakršni so Stekli psi, Šund in Ubila bom Billa (oba dela).

OCENA: 9/10

Purana na begu je zgodba o dveh puranih, Reggieju in Jaku, ki se odpravita skozi čas, da bi preprečila zahvalni dan, kar z drugimi besedami pomeni, da bi odstranila purane z jedilnika. Animirani film sicer postreže z obilo zabave, ki pa je žal tako plehka, da večina šal in komičnih situacij v večini primerov obvisi v zraku. Poleg tega gledalcu nikakor ne morejo uiti številne več kot očitne enakosti z drugimi animiranimi filmi, še posebej z Jaz, baraba, saj uslužbenci v skrivnem laboratoriju s časovnim strojem spominjajo na neko ceneno kopijo minionov. Še dobro, da sta osrednjima puranoma glasova posodila Owen Wilson in Woody Harrelson, saj sta edina, ki nekako s svojima glasovoma in enovrstičnicami poskrbita za vsaj zadovoljiv izdelek. No, onadva in George Takei kot S.T.E.V.E., ki ves čas parodira svojo vlogo Zula iz Zvezdnih Stez. A žal so gledalci v kinih, kjer se predvaja samo slovenska sinhronizacija, prikrajšani tudi za to, kar film napravi v celoti nezanimiv za odrasle. Eden plus so še vsekakor puranji mladiči, ki spominjajo na ptiče iz igre Angry Birds. Skratka, če niste predšolski otrok, je izdelek v angleščini še znosen, ampak v slovenščini pa vam, če nimate naraščaja, ogled odsvetujem, saj za odraslega človeka ne ponudi skoraj nič, kar bi bilo vredno omembe.

OCENA (angleški tonski zapis): 6/10
OCENA (slovenski tonski zapis): 4/10

torek, 11. februar 2014
Oblačno z mesnimi kroglicami 2 se nadaljuje točno tam, kjer se je prvi del končal. Naprava, ki proizvaja hrano, ni uničena, temveč je strmoglavila nazaj na Flintov otok, kjer je začela proizvajati živečo hrano. Flint in ostala druščina se tako odpravijo nazaj na otok, da bi jo dokončno izključili, vendar nič ni tako, kot se zdi. Drugi del vsekakor postreže z veliko zabavnimi besednimi igrami, ki gledalca nasmejijo do solz, kar pa bo za nekoliko mlajše gledalce verjetno prevelik zalogaj, saj celotne večplastnosti šal, vsaj predvidevam, ne bodo razumeli. Domnevam, da se je distributer tudi zato raje odločil, da se v kinih predvaja samo podnaslovljena verzija, medtem ko je na DVD ploščku poskrbel tudi za sinhronizirano verzijo. Film v marsikaterem pogledu spominja na mešanico Jurskega parka, King Konga in Avatarja ter se marsikdaj na njihov račun tudi pošali. Čeprav bo marsikdo rekel, da je prvi del boljši, bom pa jaz trdil ravno obratno, saj drugi del postreže z veliko več zrelimi šalami, ob katerih lahko uživajo tudi odrasli. Vsaka animacija pač ni namenjena najmlajšim, in to je eden izmed teh primerkov, sa je namenjen nekoliko starejšim otrokom in otrokom po duši. Kot opombo pa bi še dodal, da je animirani film, podobno kot Avatar, zelo okoljevarstveno obarvan.

OCENA: 7,5/10

Disneyjeva adaptacija Snežne kraljice je popoln preobrat v klasični zgodbi Hansa C. Andersena. Zgodba govori o dveh princesah, Anni in Elsi, ki sta sestri, pri čemer ima slednja moč nad ledom in snegom, kar je istočasno dar in prekletstvo, saj se mora naučiti nadzorovati svoje moči. V otroštvu se jima je pripetilo marsikaj. Elsa je skoraj zaledenela lastno sestro, temu pa je sledila še smrt njunih staršev. A ko Elsa dopolni 21 let, se na njenem kronanju pripeti to, česar se je najbolj bala - njene moči se sprostijo in nekateri jo celo označijo za čarovnico. Elsa pobegne iz gradu, a pri tem zaledeni celotno kraljestvo. Anna, ki se čuti krivo za to, pa se odpravi za njo. Zgodba vsekakor zveni kot klasična Disneyjeva risanka, kar glede na veliko glasbenih vložkov vsekakor je. Ampak animacija se istočasno tudi poigrava s klasičnimi Disneyjevimi temami in se na račun njih zna tudi pošaliti. Vsekakor pa ponudi tudi kar nekaj preobratov, ki jo napravijo nekaj posebnega. Prav tako pa tudi vsebuje zanimive stranske like, med katerimi izstopata predvsem snežak Olaf in jelen Sven z njegovo zanimivo ter zabavno mimiko. Pohvaliti je vsekakor tudi treba slovensko sinhronizacijo, ki dejansko izstopa v primerjavi z ostalimi, ampak žal bo ta potešila samo najmlajše, saj se v prevodu marsikaj izgubi. Če torej obožujete animacije in še nimate naraščaja, vam vsekakor priporočam ogled v izvirniku. Skratka, animirani film predstavlja nov mejnik za Disneyjevo animacijo in se vsekakor lahko kosa s klasiki, kot sta Aladin in Levji kralj. Izpostavil bi le, da je zgodba morda bila malce preobširno zastavljena, kar pa je imelo za rezultat, da nekateri liki niso najbolje dodelani. Skratka, odlična animacija za vso družino.

OCENA (izvirni tonski zapis): 9/10
OCENA (slovenski tonski zapis): 8/10

Alfonso Cuaron, režiser filmov Otroci človeštva (Children of Men) in Harry Potter in jetnik iz Azkabana (Harry Potter and the Prisoner of Azkaban), je s filmom Gravitacy uspel ustvariti izjemen filmski izdelek, ki istočasno očara na emocionalni kot tudi 3D ravni, saj slednja celotni emocionalnosti daje še dodatno globino. Sandra Bullock (Hitrost) in George Clooney (Michael Clayton) pa sta svoji vlogi kot astronavta opravila odlično, še posebej Bullockova, ki ji je vsekakor uspelo prepričljivo odigrati položaj človeka, ki se znajde popolnoma sam v praznini vesolja in breztežnosti. Pohvaliti je treba tudi pristnost prikaza vesolja, saj v filmu ni nikakršnega zvoka, razen od igralcev zaradi dramatičnosti. Film ima sicer preprosto zgodbo, kjer se dva astronavta, ki sta preživela hudo nesrečo, skušata prebiti do vesoljske postaje in vrniti na Zemljo, medtem ko njuno vrnitev ovirajo razbitine, ki potujejo okoli zemeljske orbite, ampak v tej preprostosti Cuaronu uspe ustvariti strahotno ozračje, ki ustvarja neverjetno napetost, dramatičnost in emocinalnost od začetka pa vse do konca. Film si je vsekakor tudi vredno ogledati v 3D, saj ga odlično izkorišča. Enostavno mojstrsko.

OCENA: 10/10

Filmi posneti po igrah in igračah imajo tendenco, da so ponavadi popolnoma banalni in brez vsakršnega smisla. Samo pomislimo na Transformerje (Transformers), Bojno ladjo (Battleship) ali G.I. Joe. Ampak Lego film (The lego Movie) se na srečo ne ujame v to, saj nam ponudi nadvse odlično zabavo in se nikoli ne skuša jemati resno. Glavni junak Emmet tako uteleša popolnega povprečneža v svetu, v katerem živi, vendar skozi svojo dogodivščino odkrije, da tudi tak povprečnež lahko doseže kaj velikega. Z legolomno akcijo, lego eksplozijami, nadvse zabavne enovrstičnice, ki se na vsakem koraku norčujejo in šalijo na račun igralcev, ki so posojali glasove likom (Liam Neeson, Morgan Freeman itd.), ter marsikaterih filmov in knjig, in popolnoma moralnim zaključkom filma, se ta animacija zavihti daleč nad raven dandanašnjih animirank in komedij. Film je vsekakor dokaz, da lahko tudi filmi, ki so nastali po igračah, ponudijo odlično zgodbo in zabavo hkrati. Z eno besedo: Odlično.

OCENA: 9,5/10

Stuart Beattie je režiser in scenarist, ki ima sicer kot scenarist v žepu kar nekaj odmevnih naslovov, kot so vsi Pirati s Karibov (Pirates of the caribbean), Stranski učinki (Collateral) in 30 dni noči (30 Days of Night), a je pred tem filmom režiral zgolj en film, in sicer Jutri, ko se je začela vojna (Tommorow, When the War Began). A medtem ko je njegov režijski prvenec bil solidna uvertura v zgodbo o najstnikih, ki se prelevijo v gverilske vojake, je Jaz, Frankenstein pravo nasprotje. Je brezupna uvertura v svet demonov, ki na vse pretege upa, da nadaljevanje bo, čeprav si ga ne zasluži. No, vizualna in akcijska plat sta vsekakor privlačni, ampak žal nista dovolj, saj zgodba popolnoma peša in je tako zgoščena, da se liki sploh nimajo časa razviti. Film je tako zreduciran v preprosto ugotavljanje, kje so igrali določeni igralci, saj je ena polovica igralske zasedbe iz Jutri, ko se je začela vojna, druga pa iz Podzemlja. Žal film združuje najslabše iz obojega. Jaz, Frankenstein je sicer zabavna akcijska toboganska vožnja, a žal popolnoma odtujena od človeškega sveta (v filmu naletimo samo na dva človeka), tako da žal že naslednji trenutek potone v pozabo.

OCENA: 4,5/10

Če človek pomisli, da je to delo Rennyja Harlina, režiserja, ki nam je serviral izredne akcionerje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, med katere vsekakor spadata Umri pokončno 2 (Die Hard 2) in Poljub za lahko noč (The Long Kiss Goodnight) ter mogoče še Plezalec (Cliffhanger) in Krvavi otok (Cutthroat Island), ki je vsekakor njegova podcenjena piratska avantura, se nikakor ne more nehati čudit, kako je tak režiser lahko zabredel tako globoko, in sicer na samo dno hollywoodskih filmarjev. Film ne ponudi nič več, kot je razvidno iz napovednika, in sicer izredno slabo igro, izredno slabo animacijo in 3D efekte, ki so na ravni kakega cenenega syfy filma, kostumografija pa je naravnost obupna, saj delujejo nastopajoči v kostumih kot manekeni in manekenke na modni pisti. V glavnem, upajmo, da bo naslednji Herkul s "Skalo" v glavni vlogi boljši od te zgodovinsko-mitološke mineštre, ki bi se naj imenovala film. Z eno besedo: Porazno.

OCENA: 1/10

sreda, 05. februar 2014

Jack Ryan: Shadow Recruit. ZDA/Rusija, 2014. Režija: Kenneth Branagh. Igrajo: Chris Pine, Keira Knightley, Kevin Costner, Kenneth Branagh, Lenn Kudrjawizki, Alec Utgoff, Peter Anderson, Elena Velikanova, Nonso Anozie, Seth Ayott, Colm Feore, Gemma Chan. Akcijski triler. 105 minut.
Pred 10 leti Jack Ryan (Pine) v Afganistanu doživi hudo nesrečo, zaradi katere skoraj ohromi, a se mu s pomočjo terapevtke Cathy (Knightley), študentke medicine, uspe ponovno postaviti na noge. Po okrevanju ga obišče oficir Thomas Harper (Costner) in mu ponudi delo finančnega analitika pri centralni obveščevalni agenciji (Cia). Sedaj je Jack zaposlen v podjetju na Wall Streetu, kjer še vedno opravlja analitična dela za Cio, in živi skupaj s Cathy, ki je sedaj zdravnica. Nekega dne naleti na šifrirane transakcije ruskega poslovneža Čerevina (Branagh) in o tem obvesti nadrejenega, ki mu ukaže, naj se odpravi v Rusijo in zadevo razišče. Tako se mora Jack v trenutku preleviti iz pisarniškega uradnika v terenskega agenta, kar pa ni tako lahko, kot se zdi. V trenutku, ko prispe v Rusijo, mu že začno streči po življenju. Da pa je mera polna, mu v Rusijo sledi še Cathy, saj je prepričana, da jo vara z drugo žensko. In tako se mu ves svet obrne na glavo.